Evropska prostovoljna služba
Ljudska univerza Radovljica ima od leta 2003 status gostiteljske organizacije, kar pomeni, da lahko pošilja mlade v tujino ali gosti prostovoljce iz tujine. Za EVS projekt se lahko odločijo udeleženci programa PUM, ki so uspešno dokončali šolanje, kot tudi drugi mladi lokalne skupnosti Radovljica.
Do sedaj smo izvedli 6 pošiljajočih EVS projektov in 2 kot gostujoča organizacija.
kot pošiljajoča organizacija in enega kot gostujoča organizacija.
POŠILJAJOČI PROJEKTI
- 1. WELCOME ON BOARD SHIPBULDING AND SAILING FOR YOUNG PERSONAL DEVELOPMENT (1. februar – 8. avgust, 2004, Lubeck Nemčija)
- 2. SHELTER HOME FOR KIDS »MINITS« (11. februar – 11. november, 2005, Vilnius, LITVA)
- 3. VOLUNTEER SERVICE SUPPORTING YOUTH ACTIVITIES (1.april -1. oktober, Vidin, BOLGARIJA)
- 4. INTERCULTURAL ANIMATION BETWEEN EUROPEAN YOUTH (10. julij 2005 – 10. januar 2006)
- 5. LE SERVICE VOLONTAIRE D`UNIS –CITE (1. oktober 2005 – 30. junij 2006, Tolouse, FRANCIJA)
- 6. YOUTH WORKSHOP (5. december 2005 – 5. september 2006, Forli, ITALIJA (projekt je še v fazi sprejemanja))
GOSTUJOČI PROJEKT
- 1. ON THE SUNNY SIDE OF THE ALPS (8. september 2003 – 30. maj 2004)
1. WELCOME ON BOARD
SHIPBULDING AND SAILING FOR YOUNG PERSONAL DEVELOPMENT
1. februar – 8. avgust 2004
Goranova prva izkušnja s programom Mladina se je zgodila leta 2002, ko se je priključil ljubljanskim pumovcem (Zavod TIN, Ljubljana) na multilateralni mladinski izmenjavi. Kmalu zatem je odšel na štirinajstdnevnii tabor v Bremen, v Nemčijo. Imel je željo, da bi tam preživel več časa in tako se je februarja 2003 odpravil na prostovoljno delo v Nemčijo. Pred samim odhodom se je pripravljal na PUM-u; s prostovoljcem iz Nizozemske, ki je takrat kot prostovoljec delal na PUM-u sta se učila nemško, izvedel je vse informacije o projektu, kupili smo mu žepni slovar ter dnevnik, v katerem je zapisoval vse dogodke, ki so se mu v šestih mesecih pripetili. Projekt je potekal preko organizacije z imenom Alte schule, Gasthaus Meetzen, ki je društvo za mladinske, socialne in izobraževalne projekte. Na voljo imajo tri hiše, kanuje in 14-metersko vikinško ladjo. Poleg tega se ukvarjajo z izgradnjo in popravili čolnov in ladij, okoljem, gozdom, mediji in mladinskim centrom za prosti čas. Goran je živel in delal pa v mestu Luebeck. Stanoval je pri mentorju, skupaj sta kuhala, sicer pa je sam poskrbel za perilo, čistočo, nakupe in ostale potrebne stvari za vsakodnevno življenje. V delavnici so delali tudi drugi prostovoljci iz Francije. Obnavljali so čolne, tako da se je naučil različnih spretnosti v zvezi z izdelavo čolnov, naučil pa se je tudi veliko o zgodovini in kulturni dediščini Luebecka, spoznal se je z načinom življenja tam in skrbel zase, razpolagal z denarjem itn.
Po vrnitvi domov je tekoče govoril nemško in odločil se je,
da bo nadaljeval z izobraževanjem in si pridobil peto stopnjo izobrazbe.
2. SHELTER HOME FOR KIDS MINTIS,
11. februar – 11. november, 2005, LITVA
Matej Goljat je februarja za devet mesecev odpotoval v Litvo, novim dogodivščinam naproti. Prostovoljno delo opravlja v zavetišču za otroke od 2 leta naprej. Shelter Home »Mintis« je vladna organizacija, v kateri skupaj živijo dojenčki, otroci, najstniki in zaposleni. Zaposleni morajo nadomestiti starševsko skrb. Njegovo prvo oglašanje je bilo pretresljivo, saj je povedal, da včasih zapuščene otroke najdejo kar na cesti. Namen projekta je omogočiti otrokom v zavetišču boljše možnosti za razvoj njihove osebnosti, socialnih, poklicnih, ustvarjalnih in drugih veščin. Matej se z otroki druži, sodeluje pri različnih aktivnostih, življenju v domu. Postal je nepogrešljiv, saj so se otroci zelo navezali nanj. Življenje v Litvi je zelo skromno, zato smo na PUM-u zbirali plišaste igračke in nekaj priboljškov (bobi palčke, čips), katere smo poslali v sirotnišnico. Matej se vrne novembra in takrat bomo ekskluzivno poročali.
3. VOLUNTEER SERVICE SUPPORTING YOUTH ACTIVITIES,
1.april -1 oktober, Vidin, BOLGARIJA
Špela je 1. marca v spremstvu mentorice Jasmine Šubic odpotovala z vlakom v Bolgarijo. Že samo potovanje je bila dogodivščina, saj so nekje pri Beogradu popravljali progo, tako, da sta potrebovali kar dva dni. Špela je delala v nevladni in neprofitni organizaciji, ki deluje na področju izobraževanja otrok in mladostnikov. Špela je delala v Centru za mlade in v romski skupnosti. Po dveh mesecih se je vrnila v Slovenijo in kljub predčasni vrnitvi je bilo življenje v Bolgariji svojevrstna izkušnja.
4. INTERCULTURAL ANIMATION BETWEEN EUROPEAN YOUTH,
10. julij 2005 – 10. januar 2006, Padova, ITALIJA
Mojca Kumer opravlja prostovoljno delo v neprofitnem kulturnem društvu Xena. Cilj društva je ustvariti čim boljši stik in sodelovanje med različnimi kulturami. Delajo na področju evropskih programih, kjer mladim nudijo možnost medkulturnega učenja in aktivnosti na področju boja proti rasizmu, izključenosti, ter delo na področju okolje-varstva in kulturnega bogastva. Mojca sodeluje pri vsakodnevnih aktivnostih društva, kot tudi lokalne skupnosti. Delala bo v kulturnih projektih, kino, gledališče in seveda imela možnost razvijati lastne projekte. Mojca je odpotovala julija. Njeni prvi vtisi so dobri.
Izkušnja prostovoljke Mojce Kumer
Težko je začeti opisovati tako zelo globoko izkušnjo, kot sem jo doživela v Italiji, kot evropska prostovoljka. V začetku je vedno nekoliko težko, še posebej, ker ne veš kaj lahko pričakuješ, s katerimi problemi se boš soočal. Ampak kaj ni z vsemi zadevami v življenju tako? Moji prijatelji so bili malo šokirani, ko sem jim povedala, da grem za pol leta v tujino. Po drugi strani pa sem jih na to že privadila, ko sem bila kot erazmus študentka v Avstriji. Vsake toliko časa me kdo zbode, zakaj pa nisem šla kam dlje in ne v sosednjo državo. Ampak kljub temu, da sem “samo” štiri” ure od doma, sem vstopila v nov svet. Prva razlika, ki jo opaziš je seveda jezik. Ta razlika je občutna še toliko bolj, če jezika ne poznaš že prej, ter če zelo malo ljudi govori s tabo angleško ( o nemščini se sploh ne splača sanjati). Torej padeš v neznano atmosfero. Prvi mesec sem vedno mislila le na to, kako bi se naučila kakšne nove besede. Pridno sem študirala in ves čas spraševala ostale prostovoljce, kako se jim uspe sporazumevati. Pa sem vedno dobila enak odgovor: “Bodi potrpežljiva, s časoma bo tudi to prišlo!” To me ni nič kaj potolažilo, ampak kaj moreš, sedaj sem tukaj in sem se prepustila toku.
Moj vsakdan je malce drugačen, kot sem ga bila navajena doma, ali v Ljubljani, ko sem še študirala ali pa delala prek študenta. Tam sem bila bolj ali manj navajena na zgodnje vstajanje in delo do štirih, tukaj pa je malce drugačna pesem. Z delom pričnem ob desetih, delam do enih, potem imam tri ure pavzo za kosilo in počitek. Vrnem se ob štirih in končam ob sedmih. Sliši se krasno, ampak mi ne ostane kaj dosti od dneva. Delam v neke vrsti mednarodni pisarni, kjer se ukvarjajo predvsem z izmenjavo, Leonardo da Vinci in programom Mladina (akcija 2, gre za dolgoročne projekte v tujini). Veliko sodelujem s skupinami iz tujine, ki tukaj opravljajo prakso v okviru Leonardo da Vinci. Tako da sem nenehno v stiku s tujimi jeziki, kar mi je nadvse všeč. V pisarni vlada prav prijetno vzdušje, saj vsake toliko časa pride kdo, ki te malo pocrklja. Ni nekih hladnih odnosov, so pa zato toliko bolj površinski. Moja izkušnja je, da lahko z lahkoto navežeš stike, že v enem tednu se omenja beseda prijatelj, vendar pa je to odvisno od tega kakšna oseba si. Del prostovoljnega dela je tudi izobraževanje, ki ga organizira vsaka Nacionalna agencija. V Italiji, sem to izobraževanje imela dvakrat (kar velja tudi za vse ostale države EU) in sicer en teden na začetku, ko sem komaj prišla in sredi mojega projekta. Imam zelo lepe spomine na prvo izobraževanje, saj tam srečaš ljudi iz vse Evrope, ki so prišli kot prostovoljci v Italijo. Tam se začne tvoje prvo spoznavanje s jezikom in italijansko kulturo, preko raznih kreativnih iger, pogovorov in delčkom tečaja italijanščine. V enem tednu si postaneš zelo blizu z nekaterimi, saj si dejansko ves čas skupaj. Ko smo se razšli, mi je bilo kar hudo, kar si sprva sploh nisem mislila. Ampak tako očitno deluje, kadar si stran od prijateljev in morda iščeš nadomestilo.
Potem smo se srečali tudi drugič na vmesnem izobraževanju, kjer pa je bilo ogromno ostalih prostovoljcev, ki jih še nisem spoznala, ampak je bilo ogromno ljudi, zato je bilo težko koga pobliže spoznati. Na vmesnem srečanju opaziš razliko, saj sedaj bolj kot ne vsi govorijo v italijanščini, za razliko od prvega izobraževanja, kjer je vsaj polovica, če ne še več govorila samo angleško. Kar ne zavedaš se, da tudi ti govoriš drug jezik, dokler ne govoriš z osebo, s katero si prej vedno komuniciral v angleščini, sedaj pa je kar naenkrat tvoj jezik za sporazumevanje italijanščina. In je krasno.
Sedaj po štirih mesecih, moram priznati, da sem zelo vesela, da sem se odločila za ta korak. čeprav te proti koncu začne grabiti panika, kaj bo potem. Obstaja možnost, da se odločim, za svoj samostojni projekt, za katerega prejmem nekaj denarja, za odskočno desko in kaj se ve, kaj bo potem. Vendar pa sem vsem dvomom navkljub, veliko bolj močna in zaupam v to, da se bo našla zame kakšna zaposlitev.
5. LE SERVICE VOLONTAIRE D`UNIS –CITE,
1. oktober 2005 – 30. jinij 2006, Tolouse, FRANCIJA
Irena Perko je oktobra odpotovala v Francijo in se pridružila še petim prostovoljcem, ki bodo svoje delo opravljali v organizaciji Unis – cite mediterranne. Organizacija ima sedež v Marseillu in se ukvarjajo z vsemi vrstami socialne izključenosti in diskriminacije. Usmerjena je tudi k okoljevarstvu in kulturnim posebnostim. Sodelovala bo v projektu, ki pomaga socialno izključenim skupinam v lokalni skupnosti Tolouse. Kaj več o projektu bomo poročali, ko bo Irena pričela z delom.
6. YOUTH WORKSHOP,
5. december 2005 – 5. september 2006, Forli, ITALIJA
Projekt smo prijavili 1.septembra 2005. Barbara Stan je odpotovala v Italijo. Prostovoljno delo jeopravljala v neodvisni, prostovoljni študentski organizaciji University Association Koine – Onlus. Namen organizacije je izboljšati kvaliteto življenje tamkajšnjih študentov in lokalne mladine na splošno. Več o razvoju dogodkov v prihodnosti.
1. ON THE SUNNY SIDE OF THE ALPS,
8. september 2003 – 30. maj 2004, Radovljica, Slovenija
Odločitev za EVS projekt je padla na izobraževanju Puzzeled training na Poljskem novembra 2002. Tam je bil med drugimi Hans Rutjes, umetniški direktor cirkusa na Nizozemskem. Na delavnici je Hans celi skupini predstavil fanta, ki se mu je zdel pripravljen za odhod na EVS. Meni se je zdelo, da bi bil primeren za delo v programu PUM, zato sva se dogovorila, da bova poskusila skupaj izpeljati projekt. Sledili so dogovori, izpolnjevanje prijavnic, urejanje bivanja in prehrane. Stroški prevoza, vize, bivanja in prehrane se krijejo iz programa EVS, prostovoljec pa mesečno prejema tudi štipendijo iz istega naslova. Tako je oktobra 2003 k nam pripotoval Johnny Strik, devetnajstletni fant ki je ostal na prostovoljnem delu osem mesecev. Preden je prišel k nam, je zaključil srednjo šolo in se pred študijem odločil, da poskusi nekaj povsem drugačnega, si nabere novih izkušenj in znanj. Poleg šole je kot prostovoljec delal v organizaciji Stichting circus Tijdgeest. To je potujoči cirkus, ki je hkrati tudi neke vrste mladinska organizacija, ki sprejema mlade iz ulice. V cirkusu se lahko naučijo cirkuških spretnosti, delajo predstave, potujejo po Nizozemski in Evropi, si naberejo izkušnje in nekaj zaslužijo.
Johnny je vsak dan prihajal v program PUM, kjer je sodeloval pri delavnicah, interesnih dejavnostih, pri projektih in pisarniškem delu. Mlade je učil igrati diabolo in žonglirati. Pomagal jim pri učenju nemščine in angleščine, se z njimi družil in pogovarjal. To je bilo zelo koristno za pumovce, saj so tako vsakodnevno uporabljali angleški jezik.
Učil se je tudi slovenskega jezika. Spoznaval se je s slovensko kulturo in vsakdanjim življenjem, ki sta se mu zdela precej drugačna. Meni, da so ljudje tukaj prijaznejši, da lahko lažje naveže stike, spozna prijatelje. Preseneča ga, da družine živijo skupaj v eni hiši, ker so na Nizozemskem mladi bolj samostojni in živijo sami. Razlog za to so boljše socialne storitve, zato mladi lažje dobijo stanovanje in denarno pomoč. Tudi službo je lahko dobiti.
Po drugi strani se je Johnny soočil tudi s predsodki. Vsak, ki je slišal od kod prihaja, je predvideval, da kadi travo. Njegov odgovor, da še nikdar ni poskusil kaditi, se je vsem po vrsti zdel neverjeten.
V skupino je vnašal svojo kulturo, navade in drugačne načine komunikacije. Johnny je naredil trdne korake proti samostojnosti, saj se je po vrnitvi v domov v Enschede na Nizozemsko osamosvojil. Našel si je zaposlitev in stanovanje. Še vedno pomaga v cirkusu in življenje se mu kar lepo odvija.
Mateja Rozman Amon
 |
 |
 |
 |
 |